DAN ODPRTIH VRAT
KDAJ? 14. februar 2019 od 16.00 do 19:00 ure
KJE? Poslovni center Slavija - 7. nadstropje
ZAKAJ? Brezplačna testiranja znanja, svetovanje, vpis!

Članki

Jezikovna kopel je odličen način učenja tujega jezika

Jezikovna kopel je eden izmed izrazov, ki se v jezikoslovju in pedagogiki uporablja za način poučevanja tujega jezika, pri katerem se vse ali zgolj določene vsebine nejezikovnega predmeta oziroma predmetov obravnavajo v izbranem tujem jeziku. V strokovni literaturi se poleg izraza jezikovna kopel mnogokrat uporablja tudi akronim oziroma kratica CLIL, ki izhaja iz angleščine in pomeni Content and Language Integrated Learning. Poleg že omenjenih dveh pojmov se na področju poučevanja tujih jezikov uporabljajo še naslednji izrazi: V slovenskem kontekstu se pojavljajo izrazi bilingvalni (dvojezični) pouk, imerzija (potopitev), integrirani pouk, pouk nejezikovnega predmeta v tujem jeziku ali pouk nejezikovnih vsebin v tujem jeziku.

Kako deluje učenje tujega jezika v skladu s smernicami jezikovne kopeli?
Pri poučevanju tujega jezika v skladu z načeli jezikovne kopeli ali CLILa poteka učenje tujega jezika na podlagi pridobivanja nejezikovnih vsebin. To pomeni, da se učenci učijo nejezikovne vsebine, se pravi vsebine, ki niso povezave z jezikom, pri tem pa se uporablja tuj jezik le kot medij za posredovanje in ne kot učni cilj. Učenci se ob takšnem posredovanju učne snovi seveda posredno naučijo tudi tujega jezika, saj je razumevanje tega predpogoj za razumevanje posredovane snovi.

Praktičen primer uporabe jezikovne kopeli pri pouku
Uporaba jezikovne kopeli pri pouku je na nekaterih slovenskih osnovnih šolah že stalnica. To v praksi pomeni, da se učiteljica pri pouku matematike poslužuje tako materinega jezika, se pravi slovenščine, kot tudi tujega jezika. Po navadi je ta tuji jezik angleščina, saj je ta trenutno v Sloveniji najbolj priljubljen tako pri učencih kot tudi njihovih starših, a izvajanje jezikovne kopeli seveda ni omejeno samo na ta tuj jezik, temveč je možno jezikovno kopel izvajati v katerem koli jeziku.
Primer iz matematike: Ko se torej učenci v prvem razredu devetletne osnovne šole učijo seštevanja števil do deset, učiteljica eno ali več šolskih ur posveti tej temi tudi v tujem jeziku. Pri tem pa ni osredotočena na to, da se učenci naučijo šteti oziroma seštevati v tujem jeziku, temveč da sploh znajo seštevati. Izbrani jezik je, kot že omenjeno, samo medij za posredovanje znanje.
Primer iz spoznavanja okolja: Enako načelo velja, ko se učenci v šoli učijo o značilnostih letnih časov. Poznavanje poimenovanj letnih časov v tujem jeziku je zgolj pogoj za to, da lahko učenci sledijo razlagi in se vanjo tudi aktivno vključijo. Ko pride do pogovora v razredu, se pričakuje, da učenci razumejo impulze v tujem jeziku in da nanje tudi reagirajo v tujem jeziku. Vendar učitelj pri tem ne ocenjuje jezikovnega znanja, temveč je cilj učne ure, da se učenci naučijo in znajo ločiti med letnimi časi.

Jezikovno kopel so poznali že v starem Rimu
Kdor je bil mnenja, da je jezikovna kopel povsem nov izum današnje stroke, se je zmotil. Iz zgodovine poznamo številne primere poučevanja v nematerinem jeziku. V starem Rimu se je pri poučevanju uporabljala grščina, v srednjem veku so se evropske šole posluževale latinščine, na dvorih so se radi učili v francoskem jeziku, v Indiji in drugih angleških kolonijah je angleščina ustaljeni jezik poučevanja. Podobno velja tudi za slovenski geografski prostor, ki ni od nekdaj slovenski, temveč je imel v preteklosti nemalokaterega neslovenskega gospodarja. Večinoma je bil ta gospodar iz nemško govorečega prostora, zaradi česar so se otroci včasih v šolah učili v nemškem jeziku. Seveda je bilo takšno učenje politično motivirano, a to je že dejavnik, kateremu na tem mestu ne moremo posvetiti dodatne pozornosti.

Poznamo več oblik jezikovne kopeli
Od oblike, v kateri se izvaja jezikovna kopel, je odvisno, koliko tujega jezika je prisotnega pri poučevanju nejezikovnih vsebin in predmetov. V primeru popolne imerzije oziroma popolne potopitve v tuji jezik uporablja učitelj ta jezik ves čas. Poznamo pa tudi delno imerzijo, pri kateri kombinira učitelj tuji jezik z maternim jezikom učencev. Realizacija delne imerzije pa je spet lahko povsem različna in je odvisna od namenov in ciljev učitelja oziroma ustanove, na kateri učitelj deluje. V razredu sta lahko namreč prisotni dve učiteljici, ki uporabljata različni jezik pri poučevanju. Delitev na uporabo enega in drugega jezika je lahko prav tako prostorska ali časovna. Prostorska lahko pomeni, da se tuji jezik uporablja izključno v določenih prostorih ali izven izobraževalne ustanove (recimo v naravi), medtem ko lahko časovno razmejevanje pomeni za učence, da med malico ali kosilom uporabljajo izključno tuji jezik. Tudi čas odmora je lahko namenjen tujemu jeziku, kar pa je že malo večje organizacijsko vprašanje.

Avtor: Dejan Klančič, prof. nem. in uni. dipl. prev.
© 2019 Hiša Jezikov | Splošni pogoji | Kazalo strani